Ok, tole je pa zgodba, spet sicer iz pubertetniških let, a mi jo po mojem premišljenem mnenju lahko zavida velik del sveta, vsekakor pa cel živeči moški svet. Zato ni nič narobe, če jo obelodanim celo debelo desetletje in pol kasneje. Se mi pač zdi, da vsaj po njej izstopam iz seksualnega sivega povprečja. Zgodbo mi lahko zavida svet, kakor seveda jaz zavidam tistim, ki to, kar sem jaz doslej doživel le enkrat v življenju, doživijo večkrat. Namreč, seks v troje z dvema, kot se je na koncu lepo izkazalo, hudo divjima bejbama.

Priznam, že na začetku priznam, grešil sem, saj sem se do tega uspeha, do te najbolj cenjene trofeje v moškem svetu, prebil z grdo prevaro. Toda ko je bila prevara razkrita, ni bil nihče jezen, žalosten ali užaljen. Torej kakšne resne škode ni, predvsem pa sem po tem tako zelo hlepel in hlepel sem še posebej po tem, da bi dobil skupaj prav ti dve punci, da sem bil pripravljen zato odločno poteptati vse veljavne družbene norme, ki bi mi stopale na pot do cilja. In nekaj sem jih tudi res poteptal. Jebeš norme, sem si rekel, tak seks je nad vsako normo. Vzrok grdi prevari, grdi pod narekovaji, je bil v tem, da nisem poznal druge poti, kako nas dobiti skupaj, kakor možnost, da sem prvi bejbi rekel, da imam prijateljico, s katero se imava kar rada, a da je, kakor mi je zaupala, zaljubljena tudi v njo ter bi bila vesela, če bi se kar skupaj lahko kdaj srečali, meni pa si, kar itak že veš, tudi zelo všeč, sem ji še rekel. Skoraj obratno zgodbo sem povedal drugi, čeprav je bilo tej že kristalno jasno, da sem nanjo nor, ker je to, če ne drugače, občasno začutila v svoji muci. Opazil sem tudi, da eni in drugi zelo gode vest o tem, da je sta si vizualno in tudi sicer, sem pač kar napletel nekaj, zelo všeč. Jaz sem obe v tistem času, bil sem tedaj že v četrtem letniku, poznal dokaj dobro, kolikor seveda lahko nekoga v tem obdobju življenja, ko se vse dnevno spreminja, sploh v resnici poznaš. Obe sta eno leto mlajši od mene, a pravi seks bombi, vsekakor prvovrstni gimnazijski mrhi. Vse na njiju je bilo super in kot se za gimnazijke spodobi, in kar imam pri ženskah itak še posebej rad, sta bili tudi ustrezno oziroma ravno prav odštekani v svojih glavah. Z obema sem se že lepo imel, z vsako posebej seveda. Oni dve pa sta se bolj ali manj poznali le na videz, saj se, kakor sem čutil, nista ravno najbolje prenesli, ker sta si, menim, da je naslednje bil temeljni vzrok, največkrat konkurirali pri istih žrebcih. Smo vendarle majhna skupnost, pa se zato bejbe, posebej v mladih letih, ko iščejo meso nekako zgolj v svoji starostni kategoriji in še dokaj blizu doma, hitro znajdejo v prepiru za isti kos lokalnega moškega mesa. Kakor koli, obe visoko vrednotita lepo, sta tudi malce odštekani, tudi precej inteligentni, no, bili sta, zdaj ne vem, kaj je z njima, in ker imata torej obe hudo dober videz, se mi je svitalo, da sta si v resnici všeč, sovražita pa se le na površju. Klasika.

Razmerje med nami tremi sem torej dobro evidentiral in valoriziral, načrt sem imel tvegan, a kot se je kasneje izkazalo očitno dovolj dober, in na koncu je na srečo bil plod mojih ekspertiz in nasploh psihofizičnih naporov velik uspeh.

Bil sem kot v transu več dni zapored, namreč že preden se je stvar sploh dejansko zgodila. Res, tedaj sem bil pa povsem v transu, ekstatičen. Ker je bilo od srečne novice, da smo vsi za, pa do dne tega veličastnega seksa predvidenih nekaj dni premora, sem se tedaj, spomnim se, zelo bal, da ne bo šlo kaj narobe. Saj se menda razume zakaj? Ženske v sebi stalno nekaj premlevajo in tuhtajo, se veliko sprašujejo, in plod tega njihovega početja je žal včasih lahko usoden za moško srečo. Zato sem bil v onih dneh do njiju nekako posebej pozoren, ustrežljiv, prijazen in nasploh super. Vzdržalo je. Počutil sem se kot car.

Ko sem že ravno pri teh prevarah, naj povem, da prav v aktualnem času zopet razmišljam o prav enaki metodi, da bi točno tak srečni dogodek lahko ponovil. Le da bi tokrat metodo uporabil na drugih dveh mačkah, namreč na moji rdečelaski in na frizerki, na starejših mrhicah torej. Kolikor njiju poznam, frizerko resda slabše, a jebi ga, bom pač malo tvegal, jima ideja morda ne bi bila tuja. Še študiram, kako točno se bom tega lotil. Morda pa ju enkrat enostavno povabim na večerjo, obe naenkrat, in jima direktno, povsem odkrito povem, kaj bi jaz srčno rad, ter ju vprašam, če je kakšna možnost, da bi si tudi oni zaželeli prav enako. Pa kar bo, pač bo.
Ampak vrnimo se v preteklost.

Pravzaprav ne. Ne da se mi več pisati. Bomo kdaj drugič nadaljevali. Tule bom kar končal. Enkrat naslednjič pa torej o tem, kar se je dogajalo, ko smo se mi trije znašli skupaj …

Mislim, da sem enkrat bežno že zapisal, kaj sem počel na absolutnem geografskem kopenskem vrhu Dolenjske. Sem to smiselno zapisal? Menda ga ni junaka, ki bi si upal oporekati, da je Trdinov vrh vrh Gorjancev in da so Gorjanci najvišje hribovje na Dolenjskem. Kvečjemu kak Hrvat z nekaj boljšimi živci si še morebiti upa malce oporekati, a še tak reče zgolj, da gre za Sveto Gero, ne pa za Trdinov vrh. Kar pa je eno in isto. A mi Podgorci vemo, da je v resnici Trdinov vrh, ne pa Sveta Gera. A zakaj bi si delali posel s prepričevanjem trdobučnežev.
Trdinov vrh pa ima celo svoj umetni vrh. Kar je storila narava, je eno, človek pa je hotel še višje. In so pač na Trdinovem vrhu zgradili še razgledni stolp, menda je bil sprva lesen, zdaj pa je že dolga desetletja betonski. Tak dlje zdrži pokonci. Kasneje so postavili še en stolp, oddajniški. A zdaj ne bi šli v polemiko, kateri je daljši in trši. Važno je, da je Trdinov vrh najvišji in da je na Trdinovem vrhu postavljen še razgledni stolp, katerega vrh je za navadnega Dolenjca najvišja točka, kamor more priti. In tja sva prišla tudi z  mojo nekdanjo lepo mrho z Dolža, ki se mi, mimogrede povedano, še vedno ni oglasila na moj poziv njej na tem blogu.

Bilo je to že kar nekaj let nazaj. Odpravila sva se z Gabrja preko Gospodične na Trdinov vrh. Sredi tedna je bilo, zato pa toliko bolj mirno. Skoraj nobene žive duše, le jaz in ona, pa najbrž še kaj srn, zajcev, lisic in na srečo nisva videla, da bi bil vmes tudi kak medved. Na Gospodični sva pojedla eno Mrharjevo gobovo juho, te nimajo ravno vedno, je pa odlična, ko je, in sva zatem šla še više. Počasi sva se prikobacala na vrh in se za nekaj časa zleknila na tiste ostanke cerkvice. Vedno znova študiram, komu so dovolili, da je tam sredi teh ostankov zlil skupaj še nek grozen betonski model, maketo kaj vem česa sploh. A jaz res nisem arhitekt, da bi sodil o takih rečeh. Ležala sva z mojo Dolžanko kar nekaj časa. Bila sva tiho. Potem pa sva doživela dva vzgiba. Vsak svojega. Jaz sem dobil vzgib, da bi rad fukal, ker je bilo tako prijetno toplo in sveže, pa njo sem imel poleg, ona pa je dobila notranji poriv, da bi šla na tisti razgledni stolp. Ne bodi len, pač pa kreativen, in sva združila ideji v eno rešitev, naredila sva kompromis, kakršnega svet še ni videl. Odločila sva se, da greva na vrh stolpa in če bo možno, bova zgoraj naredila en kratek višinski fuk.

Podvig se je že začel prijetno. Zame. Tiste lestve, ki po betonskem stolpu vodijo na njegov vrh, so naredili tako, da moraš biti skoraj akrobat, da ti uspe zlesti gor. Saj ne rečem, meni, ki sem bil in sem visok, gibčen in močan, uspe, njej sem pa moral nesebično pomagati. Dekle je pač, pa še drobna… Ni problema, roke imam, močne so in rade primejo kakšno dekle in jo porinejo proti nebu. Prijela se je za prvo lestvino, jaz pa sem jo prijel za rit in jo tlačil gor, više in še više. Počasi je imela tudi noge na lestvi in je lahko odplezala naprej navzgor. Dobro, da mrha ni imela vrtoglavice. Sledil sem ji tik za ritjo. Prilezla sva na prav nič udoben in če po pravici povem tudi ne ravno ne vem kako izjemno razgleden vrh stolpa. Preveč je visokega drevja naokoli, da bi se videlo naokrog. Ker nisva mogla videti vsega, kar sva želela, sva imela toliko več časa, da sva lahko izpolnila drugi element dane zaveze. Višinski fuk.
Tam gor se ne da fukati na tisoč in en način, no, vsaj jaz tega ne znam, predvsem pa si ne upam, zato sva se odločila za enega od elementarnejših položajev. Od zadaj, nekako po pasje. Kakšne hude predigre sploh nisva imela, jaz sem bil že preveč pohoten, Detel je bil povsem trd, ona pa je najbrž hotela fuk, pa nato tudi čimprej dol. Zato sem ji nežno snel kratke športne hlačke in spodnjice, spomnim se še prav dobro, da so bile rdeče, ona pa se je upognila, lepo izbočila svojo krasno ritko ter seveda močno prijela ograjo. Varnost je varnost. Tesno je tam zgoraj. Res. Detel je bil pa vesel. Je pokonci čakal, da mu odprem okno, kot da bi se še sam želel čim bolj razgledati. In sva porivala par minut kot nora. Žal si je nisem upal ob tem držati za joške ali vsaj za kaj drugega, ker sem se vsled varovanja lastne osebe oziroma življenja dokaj krčevito držal ograje, da ne bi zaradi v žaru fuka izgubljene pozornosti kam omahnil. Saj ne vem kakšne izbire pravzaprav ni, torej zgolj kakšnih 20 metrov nižje. A bilo je čudovito. Lepo sva se pofukala in obenem še gledala naokoli, kar se je pač videti dalo. Pustil sem ji, da je sopla, hropla, pihala in sopihala, stokala in enkrat celo divje zavpila. Mislim, da do bližnje vojske vendarle ni prišel glas, saj je armada ostala na svojih mestih. Nato sva se oblekla, spustila s stolpa, spustila s Trdinovega vrha in zapustila Gorjance s tem prečudovito nenavadnim novim spominom.

Stolp stoji še dandanes. A žal odtlej pa doslej nisem več imel prilike ponoviti projekt. Toda bom! Prisežem, da bom, ker je tako prekleto nenavaden!