POGLED NA PISARNIŠKO MUCO

Poklicala me je sodelavka, tista, s katero sva bila pred leti na kapiteljskem zvoniku. Rekla je, da naj se oglasim, saj ima eno dobro čokolado, ki jo je pripravljena deliti z mano, ker se ji zdi, da sem danes priden. Tudi jaz bi rekel, da sem priden.
Nisem ravno sladkosned, ampak če mi taka mačka ponudi čokolado, je ne zavrnem. Sploh če pride iz njenih lepih rok v moja lačna usta, kakor mi je ona ponavadi znala to servirati. No, včasih mi je tudi zabrisala kak kos od daleč. Ampak tudi to sem štel le kot izraz naklonjenosti, ne pa kot jasen izraz pomanjkanja bontona, kaj šele mladostne nesramnosti.

Prišel sem v njeno pisarno. Nič kaj preveč ugleden prostor ni, pa še precej razmetano je, če mene kdo vpraša, kar sem ji večkrat tudi že očital. Le kaj si mislijo tvoje stranke, ko pridejo k tebi, sem jo vzpodbujal in ji prebujal vest o krivdi, da bi jo spravil k ureditvi prostora. Ni me jebala. Tako ne.

Čokolada je bila dobra. Lindtova. Lepo me je hranila. Košček za koščkom. A je rekla, da ni to najlepše današnje presenečenje. Bo še nekaj boljšega?
Rekla je, da naj se s stolom odpeljem stran od mize. Bil sem namreč tik ob njej nasprotni stranici mize, tako da sva se pod mizo tako rekoč dotikala z nogami. Preprosta miza s predalniki na vsaki strani na sredini pa oni prazen prostor za noge. Odmaknil sem se nazaj. In čakal kaj bo.
 
Pod mizo sem od daleč zagledal njene lepe noge v visokih petah in kratkem krilu, nad mizo pa so me privabljali njeni joški, ki jih je naznačeval globok izrez obleke. Nisem vedel, po pravici povedano, kam bi gledal. Gor ali dol? A kmalu ni bilo več nobenih dvomov.
Začela je počasi razmikati svoje noge. Razkrečila jih je, kolikor ji je prostor dopuščal. Prostor je dopuščal povsem dovolj. Pogled je postal bajesloven. Sem na stolu kar dodatno zlezel navzdol. Ves zaprepaden. Pička je bila brez hlačk! Tako je bila par minut razkrečena, jaz pa sem jo vsako sekundo teh minut požiral z očmi. Ne dosti, a malo vendarle si je svojo rožnato češpljo raztegnila s prsti. Ni dovolila, da se premaknem s stola, ker me je imelo, da bi se pognal pod mizo in jo polizal kot čokolado. Samo gledal sem lahko. Vseeno zelo lepo. Kmalu je rekla, da je zdaj pa dovolj tega kina. Služba kliče, je dejala. Še pomežiknila mi je in rekla adijo. Pa sem šel.

Vesel sem, da je sodelavka tako navihana. Vseskozi se sekiram, zakaj je nisem res že prej spoznal. 

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev

Še brez komentarjev.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !