Arhiv za September, 2007

ROMANCA NAD PRISTAVO

Podgorje je lepo. Kadar je sonce, je celo prelepo. A prav nič ne škodi, če se naše Podgorje okrasi še s čim, recimo s kakšno lepo žensko. Moja krasna rdečelaska to Podgorje okrasi najbolj izbrano. Ona ga krasi kot krasijo lučke novoletno jelko – kadar pripelje svojo pičko iz mesta k meni na podeželje, sem pod gozdnate Gorjance.

Pred dnevi je izkoristila lepe trenutke v naravi in prišla k meni. Bilo je presenečenje zame. Lepo presenečenje. Rdeče presenečenje. In zato sem bil goden za romantiko, ona pa tudi ni čutila potrebe, da jo divje pofukam, kot se sicer lahko pofuka potrebno starejšo mrho, ob kateri ti kurec gromozansko nabrekne, že če jo zgolj pogledaš. Vsaj meni se to dogaja. Ob njej.

Bila je športno odeta, pa se mi zato ni zdelo napak predlagati, da greva posedet na eno od lepih naravnih razglednih točk našega Podgorja. Več je takšnih lokacij, a vseh ne gre izdati. Tokrat sem izbral tisto, ki mi je morda celo najljubša. To naj izdam. To je hribček tik nad Pristavo. Na pobočju hriba je travnik, ki ga spodaj obroblja vas Pristava, zgoraj pa gozd, ki se sicer širi naprej vse do Peščenika in še dalje v Belo krajino. Na koncu travnika, tik ob gozdu, je celo neka drobna hiška, ki jo je nekomu, nimam pojma kako, tudi ne vem kdaj, uspelo zgraditi. Kdor jo ima, tam zagotovo lahko mogočno uživa. Z avtom se ne pride do tam. Vsaj jaz tega ne znam. S traktorjem bi sicer šlo, a rdečelaska seveda ne paše na traktor in zakaj sploh bi, ko se pa peš prav lepo dospe. Tja grem pravzaprav vedno le peš. Avto parkiram na robu Pristave, ob cesti med Pristavo in Podgradom, ter se sprehodim navzgor po razdrapani kolovozni poti.

Peš sva šla tjakaj z rdečelasko tudi tokrat. Zavzela sva prostor kakšnih sto metrov od tiste hiše, razgrnila odejo in se ulegla na trebuh tako, da sva imela glavo na severni strani, torej sva gledala proti Novemu mestu, na jug pa so zrle najine noge, ki sva si jih nagajivo prepletala. Od tu se vidi veliko in daleč. Na vzhodu se vidijo Gorjanci, na zahodu Kočevski Rog, vidi se Ljuben, vidita se Trška gora in Grčevje za njo, vidijo se Kamniške in kaj vem katere še alpe, vidi se seveda Pristava, vidi se Podgrad in vidi se mehovski hrib, še mnoge vasi nižje in tudi naša prestolnica Novo mesto ne uide očem. Vidi pa se, kar je sploh dragoceno, tudi prav cela rdečelaska. Čudovito. Pa še sonce je bilo.

Ker nama res ni bilo ravno do fuka, sva le ležala in gledala. In se objemala in se poljubljala in se valjala po odeji in po travi in sva se imela rada. Moral sem jo seveda prijeti tudi za joške in za rit še močneje. A najbolj sem užival v dotikih njenih lepih rožnatih ustnic.

Tako lepo je lahko pri nas v Podgorju.

  • Share/Bookmark

POGLED NA PISARNIŠKO MUCO

Poklicala me je sodelavka, tista, s katero sva bila pred leti na kapiteljskem zvoniku. Rekla je, da naj se oglasim, saj ima eno dobro čokolado, ki jo je pripravljena deliti z mano, ker se ji zdi, da sem danes priden. Tudi jaz bi rekel, da sem priden.
Nisem ravno sladkosned, ampak če mi taka mačka ponudi čokolado, je ne zavrnem. Sploh če pride iz njenih lepih rok v moja lačna usta, kakor mi je ona ponavadi znala to servirati. No, včasih mi je tudi zabrisala kak kos od daleč. Ampak tudi to sem štel le kot izraz naklonjenosti, ne pa kot jasen izraz pomanjkanja bontona, kaj šele mladostne nesramnosti.

Prišel sem v njeno pisarno. Nič kaj preveč ugleden prostor ni, pa še precej razmetano je, če mene kdo vpraša, kar sem ji večkrat tudi že očital. Le kaj si mislijo tvoje stranke, ko pridejo k tebi, sem jo vzpodbujal in ji prebujal vest o krivdi, da bi jo spravil k ureditvi prostora. Ni me jebala. Tako ne.

Čokolada je bila dobra. Lindtova. Lepo me je hranila. Košček za koščkom. A je rekla, da ni to najlepše današnje presenečenje. Bo še nekaj boljšega?
Rekla je, da naj se s stolom odpeljem stran od mize. Bil sem namreč tik ob njej nasprotni stranici mize, tako da sva se pod mizo tako rekoč dotikala z nogami. Preprosta miza s predalniki na vsaki strani na sredini pa oni prazen prostor za noge. Odmaknil sem se nazaj. In čakal kaj bo.
 
Pod mizo sem od daleč zagledal njene lepe noge v visokih petah in kratkem krilu, nad mizo pa so me privabljali njeni joški, ki jih je naznačeval globok izrez obleke. Nisem vedel, po pravici povedano, kam bi gledal. Gor ali dol? A kmalu ni bilo več nobenih dvomov.
Začela je počasi razmikati svoje noge. Razkrečila jih je, kolikor ji je prostor dopuščal. Prostor je dopuščal povsem dovolj. Pogled je postal bajesloven. Sem na stolu kar dodatno zlezel navzdol. Ves zaprepaden. Pička je bila brez hlačk! Tako je bila par minut razkrečena, jaz pa sem jo vsako sekundo teh minut požiral z očmi. Ne dosti, a malo vendarle si je svojo rožnato češpljo raztegnila s prsti. Ni dovolila, da se premaknem s stola, ker me je imelo, da bi se pognal pod mizo in jo polizal kot čokolado. Samo gledal sem lahko. Vseeno zelo lepo. Kmalu je rekla, da je zdaj pa dovolj tega kina. Služba kliče, je dejala. Še pomežiknila mi je in rekla adijo. Pa sem šel.

Vesel sem, da je sodelavka tako navihana. Vseskozi se sekiram, zakaj je nisem res že prej spoznal. 

  • Share/Bookmark