Včerajšnji dan, pravzaprav del dneva sem preživel z nekdanjo sošolko z novomeške gimnazije. Dobra frača. Zdaj že poročena. Drobna, gibčna, z dokaj obilnimi joški, s fino ritjo in s čudovito miselnostjo, kateri ni tuj niti najbolj perverzen seks. Podgorka kot se šika! O seksu se je vedno rada pogovarjala. Skoraj raje se je pogovarjala, kot pa je seksala. Vsaj včasih se mi je tako zdelo. A tega nisem razumel kot njeno napako.

Nanjo imam kar nekaj zanimivih spominov. Najbolj platonski je tisti iz gimnazijske garderobe. Med moško in žensko garderobo je bila v mojih gimnazijskih letih le tenka lesena stena. Tako tenka je bila, da so pridni kolegi gimnazijci skozi leta, a dvomim, da je bilo potrebno kaj dosti generacij, skoznjo izvrtali manjše število luknjic. Bile so drobne, kar je po svoje zanimivo. Nihče se jih ni niti trudil povečevati. To je bilo najbrž strateško zastavljeno, kajti če bi bile luknjice luknje, torej tako velike, da bi šla denimo cela roka skozi, bi kak hišnik hitro vse zaflikal ali celo postavil novo steno. Tako pa smo imeli mir. Zdaj so menda postavili že kar opečni zid, tako da morajo sedanji gimnazijci biti najbrž že na pol gradbinci, če želijo prodreti skozi.

Skozi vse te luknjice smo lahko pri preoblačenju gledali naše sošolke. Bilo nam je fino. Vsaj prva gimnazijska leta. Potem smo se že nekako zdeli sami sebi prezreli, da bi nam to kaj dosti pomenilo. Pa itak smo se jih kasneje že kako drugače lotili, bolj neposredno. Ni pa bilo toliko fino, kadar je ob tem gimnazijskem voajerizmu v našo garderobo priletel profesor za telovadbo. In vsakemu primazal nekaj precej krepkih. On ni pri tem nikoli kaj dosti šparal. Je kar pogumno usekal. Kakšne tožbe se ni bal. In še zmerjal nas je zraven, kot kak cigan. Saj ne rečem, da ne upravičeno, a povedati je treba, kakor sem to začutil. Tudi on sicer ni bil nek angel, a o tem morda kdaj drugič.
Sošolke se seveda te luknjice pridno prekrivale z oblačili, ki so jih obesile na obešalnike na drugi strani. A sem ter tja smo našli kak neosvojen oziroma pozabljen kraj. In zanj smo se znali skoraj stepsti, posebej, če je bila na drugi strani kaka vsem nam ljuba mačka. Sicer pa smo se znali tudi tovariško izmenjevati. Ne vsi, samo par privilegiranih. Ni bilo časa na razpolago, da bi ta razgled nudili čisto vsakemu pogleda potrebnemu pokavcu v treh razredih, kolikor se nas je zgnetlo tam notri. Preveč. Torej dostop samo za elito, da se čas in ponudba ne trošita vnemar. Ženska se prej ali slej obleče. Le nekaj ključnih sekund, v najboljšem primeru par minut, če jo kakšna z razgovorom zamoti pri oblačenju, ima človek v takih situacijah na razpolago. Zato jih res ne gre zapravljati.
Jaz sem imel precejkrat srečo, ker sem imel ob svojem obešalniku tako rekoč svojo luknjo, na drugi strani stene ob tej luknji pa je bila praviloma prav ta sošolka. Njo so čebelice lepo popikale po prsih, zato je bilo skozi luknjico dovolj videti. Sicer je imela vedno na sebi modrc, vsaj jaz je v garderobi nisem nikoli videl brez, sem imel pa jaz zato vedno pri sebi svojo domišljijo. Ne le kako izgleda ta zadeva brez modrca, pač pa sem si znal predstavljati tudi, kako izgledajo njeni joški z mojimi rokami na njih. In bil je to lep prizor. Vendar vse do zadnjega dne šole, da, prav do maturantskega pohoda nisem imel nič bolj intimnega z njo. Tedaj pač. Najbrž zato, ker sva bila oba dokaj nalita od vsega tistega alkoholnega sranja, ki smo ga tisti dopoldan imeli pri sebi. Jaz sem bil zelo nalit, ona pa najbrž tudi kar nekoliko. Zatem in morda prav zato sva imela še nekaj skupnih epizod. Ne veliko, a vse so bile atraktivne.

Zanimivo je bilo tudi ob enem od prvih najinih študentskih srečanj. Prišel sem v njeno ljubljansko študentsko stanovanje. Enosobno. Lepo urejeno. Prav prijeten kotiček. Tedaj je imela fanta, menda kar pretepača, a ga na srečo nisem nikoli videl. On pa mene tudi ne, še najmanj v kakšnem tako imenovanem nerodnem položaju z njo v dvojcu. Tisto jutro sem prišel torej k njej in to kar na svojo pobudo. Sem jo poklical in rekel, da bi prišel na obisk. Pa pridi, je rekla. In sem prišel.
Sprva sva malo klepetala, čez čas pa sva se namenila ven. Rekla je, da se bo preoblekla. Jaz sem sedel v tisti kuhinji oziroma jedilnici, ona pa je šla v kopalnico oziroma wc. In potem v spalnico oziroma dnevno sobo. Ja, kaj hočemo, tam so vse sobe tako kombinirane. Pač, majhna stanovanja. Tudi balkon ni bil le balkon, ampak je bil tudi študijska sobica z računalnikom, mizico… Čisto ok za študentko. Čakal sem. Ker za sabo ni zaprla vrat te dnevne sobe-spalnice, sem menil, da se ne more dogajati nič posebnega. In sem dvignil rit ter naredil tiste tri korake, kolikor je od kuhinjske mizice preko hodnika bilo potrebno, da sem poškilil v sobo, kjer je bila. Uf. Bilo je kaj videti. Lep prizor. Gola, povsem gola, gola kot Eva je stala pred velikim ogledalom. Ogledovala se je. Kurec mi je takoj stopil, pa že prej ni bil ravno mlahav. In sem gledal. Najprej me ni opazila. Z rokami si je šla po telesu. Tudi po svojih joških, ki so mi bili vedno všeč. Opazila me je v ogledalu. Rekla je, da naj ne gledam. Nasmehnil sem se. Kako bi ne gledal, ženska? Saj to res ni nekaj vsakdanjega, kar vidim. Vsaj zame ne. Drugič pa zapri vrata. A ne? No, je videla, da mi je res prijetno, pa zato ni vztrajala pri zahtevi. Je kar stala pred ogledalom in se še naprej gledala in se nežno gladila. Stopil sem do nje in jo še sam božal. Na sebi je imela štiri roke. Najbrž se je čudovito počutila, saj so vse štiri roke zelo dobro vedele kaj in kako naj božajo. Pripeljala sva jo do orgazmov. Ona in jaz. Njo. Stoje. A glas je zadrževala, čeprav zna, kakor sem videl kasneje, vpiti kot nora, ko dobi orgazem. In to celo v tistem majhnem blokovskem stanovanjcu s kupom sosedov vse naokoli. Ne vem, kako so se gledali po teh dnevnih, nočnih, večernih, jutranjih krikih spolne naslade. Morda si ga je kak možakar spodaj na roke metal. Morda je vzburilo kakšno sosedo. Orgazmi so sledili. Všeč ji je bilo. Meni pa tudi. Posebej ko sem se potikal po njeni lepi pički in zabaval njen velik ščegetavček. Samo z rokami. Detel je moral ostati pridno v hlačah. A nič ne de, je kasneje vse nadoknadil.
Potem mi je dovolila, da jo oblečem. Od hlačk do hlač, od modrca do bluze. Še obul sem jo in pri tem z njenim podplatom še malo svojega kurca podrgnil. Treba je izkoristiti priložnost, če pride blizu.
Odšla sva ven. Jaz s trdim, ona pa z mokro. Oba sva bila zadovoljna.

Z njo imam še več zanimivih zgodb, toda o drugih kdaj drugič. Za danes je dovolj. Moram še kaj drugega početi, da si vsaj za kak hlebec kruha zaslužim.

Šel sem na zabavo v brusniški lokal Kaval. Mislim, da je odtlej minilo že tri mesece. Morda celo še kak dan več. A kdo in zakaj bi to sploh štel? Bilo je in to je, kolikor zadeva to zgodbo, dovolj povedati, da se jo umesti v ta dolgi čas.

Na gostovanje v Brusnice, najbrž v okviru svoje vseslovenske turneje po vseh naših zakotnih vaseh, ki v svojem osrčju premorejo vsaj eno krčmo, je prišel Sebastijan. Je Sebastian? Ne vem. Vem pa, da je pevec. In še pleše povrhu. Zna torej nekaj več, kot recimo Sting ali pa Mark Knopfler. Kdo bi si mislil, da imamo tu blizu nekaj takega?

Z družbo smo šli prispevat k tamkajšnji gužvi. Sebastijanova glasba mi je toliko znana, da vem, da si ne želim, da mi postane znana bolj. Njega pa v resnici izrabljam samo kot vabo za to, da morebiti ujamem kakšno podgorsko fračo. Ljudski glas pravi, da ni nemogoče, da ob njegovem nastopu kakšna mlada pade v trans ali pa se ji vsaj hlačke močno omočijo. In v takih trenutkih sem rad v bližini. Da jih zadržim ali pa da jim pobrišem. To je seveda šala. Itak se mi zdi, da na take zadeve hodijo predvsem mladoletnice. Te pa niso ravno zame. A morda se tokrat vmes najde tudi kakšna starejša, sem si tedaj dajal vzpodbudo. Ponavadi je tako. Navsezadnje, že če je recimo bejba v svojih dvajsetih letih, no, potem je zame vse že povsem ok. Se zato ne grem pritoževat nobenemu! In kakšno tako sem onikrat željno pričakoval.

Ko je moški v tridesetih, je morebiti kar srečen, saj lahko fuka, če mu je od boga dano, precej žensk. Široka paleta jih je. Tridesetletnice, štiridesetletnice in seveda dvajsetletnice. Tisti, ki so malo sprevrženi pa tudi precej starejše in pa tudi najstnice. Jaz nisem sprevržen. Zato imam sredi svojih tridesetih let načelo, da delujem le v obsegu tridesetih let, torej nekje od 21. leta do 50. leta starosti. To je več kot ok. Ne zgolj to, to je celo več, kot normalen moški sploh zmore. Še natančneje lahko povem. To je več, kot moški realno sploh lahko dobi. Najbrž so le redki tako srečni, to menda je lahko poimenovano sreča, ne verjamem, da bomo polemizirali še glede tega, da se sprehajajo gor in dol znotraj tako širokega starostnega spektra žensk.
Temu lahko pristavim, da sem sam bistveno manj uspešen pri mlajših babah, kot pa sem uspešen pri starejših. Če bi moral povedati v odstotkih, bi rekel, da starejše tvorijo 80% mojega kavsanja, mlajše pa 20%. Pa morda sem pristransko povedal, namreč celo še kaj preveč v prid mlajših. Očitno nisem ravno model za novodobne mladinke. Ali pa me enostavno trenutno ne zanimajo. Upam, da se to v nekaj bodočih letih vendarle obrne v prid mlajšim.

Zaneslo me je. Vrnimo se raje k zgodbi. V brusniškem Kavalu je bilo zanimivo. A sem se bolj ali manj zadrževal zunaj in se pogovarjal z znanci. Nič posebej zanimivega nisem izvedel. Pa tudi povedal najbrž ne. Tako je življenje v Podgorju. Kar je zanimivo, to skrivamo. Kam bi nas pa pripeljalo, če bi vsak recimo vedel, da kot udarjen rad fukam poročeno rdečelasko v poznih štiridesetih? In drugi imajo najbrž podobne zanimive, a po svoje prepovedane zgodbe. Zato o teh ne govorimo in ne sprašujemo. Jih le slutimo. Zato ali vsaj tudi zato se moramo pogovarjati o trivialnostih.
No, in ker je bilo vse res sila trivialno, sem ob razgovoru gledal naokoli, pač v hotenju, da se naj pa vsaj moje oko napase na čem bolj zanimivem. In oko je zaznalo! Oko je ugledalo. Ni kaj, imam oko sokolovo. Zagledal sem znanko iz Stopič, mislim, da ima 28 let, ali nekaj takega. Spoznal sem jo v Ljubljani, ko je študirala ekonomijo. Na nekem žuru v Festivalni sva se precej pobližje spoznala. Tam nama je bilo ok, a se potem nisva več ukvarjala en z drugim. Razen zelo občasno. Rekel sem si, da bi zdaj spet lahko bil tak čas, trenutek občasnosti. Vsaj ta večer.

Stopil sem do nje in jo ugrabil prijateljicam. Odmaknila sva se. Še vedno mi je všeč, sem nedvoumno  ugotovil. Tedaj pa mi je bila sploh, ker je bila tako jebežljivo urejena. Ona je pravzaprav vedno takšna. Tokrat je imela na sebi plašček, a odpet, zato so se lepo videli njeni ostali atributi, ki so jih zakrivali le kratko, a sila elegantno krilo, ter bluza s kupom odpetih gumbkov pod vratom. Njen vrat je oh in sploh. Vse skupaj so lepo dekorirali njeni dolgi, povsem ravni lasje. Da je bila mera polna, je dišala kot boginja. Gucci. Sem se hotel kar prilimati nanjo že zaradi tega parfuma, da o moči ostalih magnetov sploh ne govorim. Mimogrede: Guccija uporablja tudi moja rdečelaska.
 
Stopiška mrhica je takoj vedela, da sem razpoložen za seks. Najbrž sem spet tako fukotožno gledal, kot znam le jaz. Da bi ženska to na meni opazila in dešifrirala, seveda ne rabi biti ali postati genij. In sva šla na en sprehod po Brusnicah. Vem, hecno, sprehod po Brusnicah!?! Kaj pa je zdaj to? Kot da bi to bil Piran ali pa Monte Carlo, da ne rečem Firence ali Siena ali San Giminiano ali Grožnjan! Jebi ga, pač moraš znati narediti največ iz tega, kar v danih razmerah imaš. In tokrat je bil edini razpoložljivi ambient ravno brusniški. Prestopila sva oni potoček, šla proti cerkvi in potem levo malo gor v hrib in se zatem spustila nazaj ter hodila med hišami. Pripovedovala mi je, kaj vse počne v zadnjih letih. Med njenimi besedami sem jo nežno objel in ji tudi že nalimal roko na rit. Nič nesramnega ni to, da ne bi kdo mislil. Se z njo že toliko poznava, da je tako dejanje povsem spodobno. Še več, to je, kadar sva seveda na samem, skoraj pričakovano dejanje. Bilo bi kar nespodobno, morda bi mi celo zamerila, če je v takih razmerah ne bi močno prijel za rit. Ni pa, da bi človek kar vsaki nalimal svojo roko na dražečo rit. Seveda, da ne! Treba je imeti pamet in takt tudi pri teh rečeh!

Detel je že čakal. Slutil je, da bo akcija. Trd in napet je od spodaj pozorno opazoval, če bom uspel. Navijal je visoko iztegnjen. Eh, moj Detel, danes ti ne bom dal dela. Imel sem namreč trdno idejo, da bi Stopičanko nabrisal kar z jezikom. Ženske imajo to rade. Ni ji bilo prav nič tuje, ko sem ji tako predlagal. Oči so se ji v brusniški noči prav zabliskale. Nekaj trenutkov sva se pohotno gledala. Takrat mi je Detel tako stopil, da me je že motilo. Ampak disciplina je disciplina. Ni tu kaj.

Nežno sem jo naslonil na eno od brusniških hiš v vzporedni ulici ob glavni vaški magistrali. V hiši so očitno gledali Hri bar. Nisem se dal motiti hecom, ki so prodirali skozi zaprto okno. Spustil sem se nižje in se skril pod njeno krilce. Poljubljal sem jo po stegnih, počasi in nežno. Z rokama pa sem jo kar močno prijel za ritnici. In jih gnetel. Imela je nogavice s podvezicami. Uf, kakšna rit, še danes razmišljam predvsem o njej.

Riti mi zadnje čase nasploh kratijo mir, čeprav zase ne bi mogel reči, da sem z ritmi obseden človek. Na ženske nasploh gledam holistično. Hočem, da je vse ok. Obraz, rit, lasje, noge, joški, lepo oblikovani nohti, nežne roke, zadosti pameti in inteligence, kanček pokvarjenosti pri seksu, smisel za oblačenje in odišavljenje. Holistično. Če je vse super, potem delam kot nor. Drugače me sploh ne premakne. No, mora biti že res hudo, da se poženem naprej v primeru, da ni vse tip top. Dobro, da ženske niso tako zahtevne pri meni, kajti tedaj bi ostal brez fuka.

Ob tem mojem razmišljanju sem ji že umaknil hlačke s pizidce in z jezikom začel slikati po njej. Od zgoraj sem prejemal zvoke zadovoljstva, celo vzhičenja. To pripoznanje mojemu obvladovanja orodja mi je dajalo dodaten zagon. Tako nežno je stokala. Za hec sem ji še nos dal v pičko in z njim malo povrtal po njej. Bilo ji je smešno. Nato sem spet predano lizal in še s prsti prodiral vanjo. Seveda sem si prste vsakič lepo obliznil. Moram reči, da mi je tudi fisting hodil po glavi, a najbrž bi na ulice privabila cele Brusnice, če bi ta večer in tamkaj poskusila še to reč. Nisva želela najinih Podgorce tako zelo zmotiti. Pa še lubrikanta seveda nisem imel v žepu. Kako bi le? Ščegetavček se ji je kar strumno postavil. Moj Detel, ki je precej na dnu tega dogajanja obupano ždel, bi mu zavidal. Ona je pa kar hlipala, stokala in z rokami obdelovala sebe in mene. Prijalo ji je. Božal sem ji rit, ona si je gnetla joškice. Mene je malo brigalo, njo pa se mi zdi tudi prav nič, če bi kdo prišel mimo. Mislim, da se sploh ne bi sekirala. (Joj, sem se spomnil na eno mojo portoroško prigodo, a o tem kdaj drugič.) Pa ni prišel nihče. In oba sva bila zadovoljna. Ona s svojimi orgazmi, jaz pa z njeno mokro pičko v mojih ustih.

Potem sva se še sprehajala. Vse do vodnega rezervoarja na vrhu hriba nad Brusnicami sva šla. In se nato spustila nazaj do Kavala, kjer se je zabava počasi pričenjala.

Spomnil sem se. In v teh dneh, namreč včeraj in danes, ko najvišji s številnimi pribočniki leta po prečudoviti Dolenjski, se stvar poda kot ata na mamo. Tukajšnji, in s tukajšnjiki kajpak mislim na moški in ženski del populacije, tudi nase, močno zamerimo gospodu najvišjemu, da svoje punce Urše semkaj ni pripeljal s sabo na oglede. Kaj se pa to pravi? Zakaj vendar gre Urša z njim po širnem svetu, ne pride pa svojega privlačnega obličja pokazat na domačo Dolenjsko? Zakaj? O, le zakaj, zakaj, zakaj, vlak njen vozi brez postaj… Če si smem privoščiti še eno parafrazo za poučene oziroma posvečene v domačo liriko.

In česa sem se spomnil. Pred časom, ja, že kar nekaj mesecev nazaj, so na nacionalni televiziji radostno zavrteli posnetek obiska predsednika Janeza nekje v arabskem svetu. Arabski emirati? Kuvajt? Oman? Kdo bi vedel točno? Tam nekje. Tja je šel skupaj s svojo punco, ki jo Mladina v eni od svojih rubrik, če prav vem, imenuje Jebačovnikova. Kako grdo! Kako nespodobno jo nazivajo! Sramota. Nacionalna sramota. No, vendarle, najbrž pa že vedo zakaj tako, si mislim, saj so resen analitični časopis, kakršnega rad in redno berem!

Očitno je na tej Urši res marsikaj jebaškega. Kaj me utrjuje v tej misli? Namreč, celo televizijska novinarka, ki je velepomembno delegacijo spremljala na tisti arabski turneji, ni mogla mimo tega porno ozračja. In je Uršo vprašala, kar direktno in brez okolišenja je to storila, če je zanjo kaj na porno to potovanje in nasploh obisk. Vprašanje se mi je sicer zdelo ne le malce, ampak precej netaktno za nacionalno televizijo. A po drugi strani tudi povsem na mestu. Bravo, sem pronicljivim televizijcem zaklical v naslednji instanci. Kajti če se tam nekje med sladkimi arabskimi dišavami, v suhi vročini, kjer te strežejo od spredaj in od zadaj, morda še z zelenim čajem ob petih sredi puščave, ne navzameš nekaj erotično-porno vzdušja, potem pa res ne vem, če je lahko v hladnih slovenskih pogorjih, nekje sredi osojne previsne stene kaj boljše. A Urša je novinarki, in to vpričo Janeza, kar odgovorila: »Ne, prav nič ni na porno.« Bil sem za časa tega kratkega prispevka šokiran še v drugo. Šokiran, da nihče ne zaliva tak cvet, kot bi rekel čefurski poet Saša.

Ej, Janez, te kličem, ki smo zate nekoč dvigali zastave visoko proti nebu, in te vprašam, kakšen si ti to dec, da ni Urši na porno? Smo to Slovenci?

Samo nekaj kratkega dodam. Moram. Imam potrebo. Ko sem namreč v prejšnjem zapisu nudil v branje nekaj o frizerki in o njenih nogah in o drugem, sem se spomnil na bistveno pomembnejši prizor. Kar precej mesecev v preteklosti je že. Takrat sem namreč videl moje sanjsko dekle. Sploh ne prvič in vsekakor ne zadnjič. A je omembe vsekakor vredno. Njo sem sila bežno opisal že v uvodnem zapisu, se pa tu praviloma ne bo več znašla, ker ji je mesto le v najbolj sakralnih okoljih, nikakor pa ne na takem profanem blogu. Pa vendarle.

Bilo je v nekem preteklem poletju. Avgust je bil, se mi zdi. Vsekakor še vedno precej vroče. S kolegom sva se s kolesoma spustila iz službe. In že takoj sem precej daleč pred sabo zagledal to najlepše dekle na svetu. Graciozno, kot zna le ona, je stala ob avtobusnem postajališču. Mislim, da je čakala na nekoga. Ne na avtobus. Oblečena je bila v bluzo in v prekrasno lahkotno, frfotavo, barvito krilo, ki se ji je končalo nekako tik pod koleni. Ravno dovolj, da so se videle njene prelepo oblikovane noge in nasploh njeno preljubo prijetno oblo mi telo. Topel vetrič je krilo malce pritiskal k njenemu telesu, da je poudaril konturo njenega telesa, v isto smer pa so zaplapolali tudi njeni dolgi ravni lasje. Le lahno. Očala so zakrivala njene lepe oči. A ves čas sem jo gledal. Ko sem se vozil proti njej, ko sem čakal na zeleno luč pri semaforju, ko sem počasi peljal mimo nje. Še celo nazaj sem se ozrl. Pa tega praviloma ne počnem. Nisem mogel drugače. Tako lepo je bilo! Tako lepa je bila. Tudi dišala je. Takrat se še nisva spoznala. Zdaj pa mislim bolj ali manj le nanjo, vse ostalo je pa samo mimogrede, misel, ki te prešine in takoj zatem izgine, je slučajno, nepomembno, nebistveno.
Toliko povem. Samo toliko.

Sem se pa vprašal, že prej sicer, le kako bi sprejela, če bi (iz)vedela za ta moj blog?
Bi jo kap? To ne, saj sem ter tja dobi kak šok od mene. V glavnem prijeten. Že skoraj tradicionalno. Je torej po malem že prekaljena. Ima v tem pogledu ustrojeno kožo.
Bi odobravala? Zelo dvomim. Ne bi. Zagotovo ne bi. Niti pod razno ne bi tega odobravala. Kaj sila tolerantna ona do takih stvari res ni. Ali bi totalno zignorirala stvar ali pa storila takisto, le da bi mi prej in enkrat za vselej še nekaj tehtnega zabrusila direktno v obraz. Bi si upal reči, da je do teh zadev malce konzervativna. A to je prav.
Bi se sploh še pogovarjala z mano? Oh, seveda bi se. Morda bi bila vmes ena krajša pavza. Toda ali pavza polovinka škodi v celoti koncerta? Ne, seveda ne. Le zaradi lepšega je. Ker sem pisec ravno jaz, bi se že nekako izpogajala v dobrobit mene, če bi zadevščina slučajno priplavala na površje. Literatura, pač. Le pisunstvo. Le še en moj nepomemben ekskurz iz utečenih poti življenja. To se pa ja odobri, pa tudi če z nekaj pelina.
Seveda pa tega, da sem ta pisun ravno jaz, ne bo izvedela. Ne bo, pa čeprav ni samo silno lepa, ampak je tudi silno inteligentna, pronicljiva, radovedna… Lahko bo le sumila, prepričana pač ne more biti. Razen če bi ji jaz povedal, a tako nor pa spet nisem, da bi to storil.
Kaj ni to krasno? No, morda ni najbolj krasno, ampak bomo že nekako.

Naletel sem na bežno znanko. Frizerka je. Poročena. A za razliko od moje rdečelaske ni ta prav nič zadovoljna v svojem zakonskem jarmu.
Njen možakar je zanimiva pojava. Na nek zelo nevsakdanji način je tak. Pa ne na način, da bi bilo to lahko njegovi ženi ali ženskam nasploh privlačno. Ni ji le že dolgočasen, kar ona celo meni odkrito pove, a to dejansko niti ne bi bil tak silni greh in seveda nič posebej nevsakdanjega, ampak ima možicelj še druge pomanjkljivosti, ki so bolj ali manj plod tega njegovega od boga pozabljenega karakterja. No, vendarle ne bi tu o njem razlagal in možakarja na pranger vezal. Njen mož me v svojem in mojem bistvu res ne zanima. Jebe se mi zanj, rečem, če smem reči prijetno vulgarno. Zanima me le njegova žena. Posebej me zanima njeno telo.

Frizerka je nekje sredi štiridesetih let. Ne vem točno, kakšna je njena kronološka starost. Tega je še nisem vprašal. Zakaj sploh bi? Mojim očem pač tudi s temi katerimi koli že svojimi leti vedno blago dene. Pravzaprav ne morem reči, da je prava lepotica, to ne, je pa vseeno dokaj lepa. Predvsem pa je tako prekleto erotična, da mi zmeraj izdatno požene kri skozi kurca. Res, prav vedno. Kjerkoli in kadarkoli. Detel postane trd kot kamen. Morda ne takoj, kmalu pa vsekakor in povsem brez izjeme. Ne vem točno, zakaj se to zgodi. Je pa res, da povsod na njej kaj najdem. Pa saj ni treba kaj dosti iskati, kar bi lahko bil vzrok. Najbrž gre kar za kombinacijo vsega. Vse je očem vidno. Včasih tako seksi gleda in se nagajivo smeji, da se mi zdi, da sem prav jaz najbolj seksi bitje na širnem svetu. Drugič je vzrok lahko njena lepo obložena in migotajoča rit, uf, kakšna vroča žemlja, morda so vzrok njene lepe noge, ki se rade znajdejo v krilu nad koleni, ali pa so to prav primerno veliki joški, ki jih zna velikodušno ponuditi očem s kakšno oprijeto obleko ali pa z zanimivim izrezom. Ali pa so vzrok njene besede? Pravzaprav nimam pojma, kaj je vzrok otrdevanju mojega osrednjega spolnega organa. Morda je pa samo to, da jo redko vidim. Če bi se je navadil, potem morda… Pa kaj bi sploh to študiral, važno je, da je tako. A ne?

Sva šla torej na tortico. Pogovarjala sva se. Trič in trač. Vse je potekalo normalno. Nič posebnega. Potem pa je rekla, da si je kupila nove čevlje. Jasno, vem, ne zdi se niti to kakšna posebna iztočnica za spolno naslado. Vendarle je! Želela mi je pokazati te nove čevlje. Imela jih je že na svojih nogah.
Noge ji je prekrivalo dolgo zeleno, zelo nabrano krilo. Zato je krilo privzdignila, da bi mi lahko bolj jasno pokazala čevlje. Dvignila je krilo kar nekaj više kot bi bilo potrebno, da si ogledam čevlje. Pa še proti meni je iztegnila svojo nogo. Da bom ja videl. A to je bilo dobro, ker je toliko bolj razkrila svoje lepe noge – med katerimi bi se sila rad znašel na kakšnem podgorskem kozolcu toplarju. Konec koncev, kaj pa so lepi čevlji brez lepih nog, vas vprašam? Pa me je v resnici povsem nehalo brigati za te nove čevlje, če naj povem sila odkritosrčno. Klinc, itak so bili z nizko peto. Njenih besed nisem več slišal. Mojim očem in mojemu duhu so v tistih trenutkih toliko bolj jemale pozornost njene noge in pa njene vzorčaste nogavice in nasploh gibi, ki jih je izvajala ob tem, ko si je navzgor držala krilo in hotela iz vseh profilov pokazati nove čevlje. In mi je stopil. Kako mi je stopil! Kdo? Detel, seveda. Kot kakšnemu pubertetniku, mi je stopil. Detel, porka madona, obnašaj se, sem mu rekel v sebi. A je kar okamenel stal. Ona pa je razlagala. Malce nerodno mi je bilo.
Potem sem si pa rekel, klinc, to je samo in predvsem narava. Ne zoperstavljaj se naravi, Rajc, sem si zaklical. To je boj brez slehernega upa na zmago, potolčen boš izšel iz te bitke, Rajc, sem se krotil. Še Napoleonova vojska je tam na vzhodu klonila pred dejanji, ki so nasprotna naravi, tudi s Hitlerjevimi armadami ni bilo nič drugače. Pa boš ti sam samcat šel s svojimi golimi prsmi nadnjo??? Kje ti je razum, teslo Rajčevo?
Pa naj bo, sem pokleknil pred notranjim glasom, ki je tako jasno prezentiral moč narave. Pa ji daj torej vetra, Detel! Bodi pokončen, Detel! Ne udinjaj se vsaki bedasti družbeni normi! Postavi se, zaplapolaj, pokaži, da si lahko tudi trd, ko situacija to zahteva, sem zdaj jaz njega začel celo sebi v začudenje bodriti.
Detlovim interesom v prid sem se kar nekoliko raztegnil po sedežni, tako da se je ta kurc skozi oprijete platnene hlače poudarjeno videl. Imela ga je pred sabo kot na pladnju. In pladenj je bil bogato poln. Še sam sem se čudil, kako veliko to izgleda. Uf. V manevrskem radiju njenih rok je bilo. In opazila ga je. Opazil sem, da ga je zaznala. In se kar zazrla vanj, tako kot sem se prej jaz oziral in zazrl v njeno nogo. Najprej ga je nekajkrat pogledala le na hitro. Malce sramežljivo ga je ošinila s pogledom. A z dovolj očitnim zanimanjem. Potem pa je kar gledala, več sekund zdržema. Obenem pa je govorila nekaj čisto tretjega. Meni je res strumno stal. Ujet v hlače.
Situacija je bila po svoje čudovita, idealna za tisti del moje persone, ki je nekoliko ekshibicionističen in ki ima tako redko priložnost izkazati se na bojnem polju. Govorila sva o nevemčemže, celo ozračje pa je bilo prežeto z njeno seksi nogo v novih čevljih in z mojim kot diamant trdim in seveda sploh ne majhnim kurcem v oprijetih hlačah. In obema je bilo jasno, kakšen bi bil normalen zaplet drame. Bila pa je to slaščičarna, kjer sva bila. In v njej nisva bila sama. In tam so tako minevale minute. Nič drugega se ni zgodilo, nič se ni spremenilo, stvari so trdno in trdo stale na svojem mestu.
Na koncu sva se dvignila, jaz še vedno s trdim, itak sem se potem začel ozirati še v njene joške, ki jih je prekrival ogromen obesek, ona pa z nagajivim nasmeškom, ki ga je pošiljala v moje oči. In morebiti je bila mokra tam spodaj, kaj pa vem. Recimo, da je bila. To bi bil njen lep izkaz naklonjenosti dejanjem mojega Detla.
S tesnim objemom, tako da je imel tudi Detel nekaj od tega, sva se poslovila. Šla sva vsak v svojo smer.
 

Minulih nekaj dni se mi ni nič pametnega zgodilo, prav nič posebej seksi. V teorijo ne bi posegal, bom pa zato malo v spomin, ker sem ravno prežet z občutkom, da bi rad danes tu spet nekaj napisal. Prihodnje dni se v Brusnicah pri Novem mestu obeta vsakoletni praznik češenj, pa sem se spomnil na njo iz brusniškega konca.

Bilo je lani. Čisto navaden dan, prekleto navaden četrtek in ravnokar konec že precej dolgočasne službe. Vsi so že urno zbežali ali pa pravkar bežali domov, ko me je po telefonu poklicala sodelavka. Naj ji pridem pomagat nekaj uredit na računalniku. Računalničarja ni, itak ga imajo vsi poln kufer, ker nikoli ne pride, ko je treba, jaz, ki očitno ne slovim kot računalniški analfabet, pa sem v bližnji pisarni. Pa te torej izkoriščajo, če se pustiš. In njej se občasno prepuščam v celoti svojega bitja in žitja.

Sodelavka je ravno tako iz Podgorja, kakor sem tudi jaz, a ona je iz brusniškega konca. Kar mačka. Zelo lepa rit, kaj lepa, res fantastična rit, ter super noge. Saj pravzaprav so noge in rit bolj ali manj celota, zato ni čudno, da če je eno odlično, je tam nekje tudi drugo. Blondinka je. Malo starejša je od mene. Sedem let več ima. Po svoje je tudi divja, kar ji lepo piše na obrazu in predvsem v očeh. A to svojo naravo, kakor sem opazil, kar pridno kontrolira. Se sicer rada spogleduje s tipi, ki so ji všeč, za kaj več pa se je treba kar nagarati.

Do onega dne moja najbolj seksi epizoda z njo je bila, ko me je meni nič tebi nič nekega dopoldneva, no, to že ni kar nek dopoldan, zatorej rečem, ko me je tistega lepega dopoldneva strastno prijela za rit ter jo božala. Vse tja do jajc mi je zaplavala med nogami s svojo nežno, a tedaj sila odločno roko. Bajen užitek, vam rečem. Par sanjskih sekund. Ja, le sekund. Pred nama je bil pa kup ljudi, ki so čebljali vse mogoče, a vendarle nič tu omembe in tam nobene posebne pozornosti vrednega. Nihče ni opazil njene roke na moji riti in med mojima nogama. Punca zna izbrati trenutek. He. In očitno je tudi pogumna, kadar jo prime. Morda jo rajcajo take okoliščine. Ne vem. Jo pa bom moral to enkrat vprašati. A moram reči, da je tedaj nisem zagrabil s svojo šapo za njeno res bajno rit. Tega dne med nama ni bilo vzajemnosti. Očitno sem jaz bolj strahopeten. Preveč ljudi je bilo naokoli, pa bi ugled trpel, če bi slučajno kdo videl najine izlive strasti. No, pa tudi iz tega dogodka nasploh nisva razvila nobene zgodbe. Naslednji dan je bilo, kot da se ni prejšnji dan nič zgodilo. In tudi to je včasih prav prijetno.
Tokrat, tega dne, ko je bila ta sila z računalnikom, se je zasukalo drugače. Manj javno, a mnogo bolj vroče.

Pa sem torej šel prav nič obotavljaje do njene pisarne. In sem pogledal, kaj ji krati mir. Lepo, vzravnano je sedela na svojem stolu, v beli bluzi in v tistih meni že dobro znanih belih oprijetih hlačah, skozi katere se ob pozornem pogledu lepo vidi njene tangice in linija nog in seveda predvsem njena čudovita žemlja, če mi pokaže hrbet.
Postavil sem se za njo in poslušal, da mi razloži, kaj ne štima na tem monitorju. In ko sem jo takole od zadaj gledal, mi je stopil. Detla je takoj zrajcalo. Po svoje je Detel slabič. Takoj ga zlomijo okoliščine. Detel vsekakor ni za vojaka, kaj šele za kakšnega specialca. Resda je pokončen možakar z lastno glavo, a vendarle preveč zlahka pade pod vpliv okolice. Najbrž je bil tokratni vzrok Detlovi spremembi razpoloženja njen nežni vrat, kamor sem se jaz zazrl, ko je razlagala. Prijel sem jo za rame. In besed ji je zmanjkalo. Še bolje. Oba sva bila tiho. Držal sem jo nežno, a vedela je, da gre tokrat za drugačno zadevo. Čakala je. Potem pa sem začel z rokama polzeti navzdol. Mirno je sedela. Nič ni rekla, le glavo je vrgla nazaj na moja prsa in se počasno drgnila po njih. Levo in desno. Nežno. Z rokami sem ji šel po joških. Hotela je poljub. Pa ji nisem dal. Razpel sem ji bluzo. Segel sem ji pod modrc, do njene svilene kože. Samo joške sem ji še naprej nežno masiral. Nič drugega. Nima velikih, ima pa lepo oblikovane in jedre, take da jih je prav lepo božati, ko jim bradavičke otrdijo. Segel sem nato prav počasi med njene noge in jo z roko v njenem mednožju dvignil s stola. Naslonila sva se na mizo. Nekako med ritnice sem ji ga namestil in se od zadaj s kurcem lepo drgnil ob njo, obenem pa sem ji še naprej božal joške in poljubljal vrat. Ji je že prišlo. Tole po vratu vedno deluje. Če je nežno. Z rokami je božala moja mišičasta, napeta stegna, a je to najbrž bolj vzburjalo njo, kot pa mene. Malce sem se bal, da bo kdo priletel v pisarno. Pa je bil ta strah po svoje neutemeljen, ker tu, kjer jaz delam, vsi resnično najkasneje do pol štirih popihajo domov. Le po pomoti kdo ostane kako minuto dlje. Čistilka pa je ob takem času na drugem koncu stavbe. Sodelavka je tokrat na zdaj že očitno mi srečo ostala. Kar užival sem. Odpela si je te tanke bele hlače in jih malo spustila. Tangic ji sploh nisem slekel, ampak samo odmaknil na stran, da se je naredil ta prelepi prostor za mojega Detla. Njena strast ga je še dodatno vzpodbudila. Dovolj je čakal. Bil je trd in bil je pripravljen, da zaorje. Hlipala je. Lepo se je sklonila, lepo je izbočila zadnjico, jaz pa sem ji ga divje, res divje nabijal v pičko. Vesel bi bil, če bi ji jo lahko še lizal obenem, a oboje naenkrat žal ne gre. Nato sem ritem porivanja umiril. Vsakič sem ga počasi, prav počasi potegnil do ustja pičke in ga zatem zarinil nazaj, globoko, do konca, do izvira. Počasi. Počasi. Zelo počasi. In nato sem spet spremenil ritem. In pognal urno kot satan. Nabijal sem kot nor. Urno, živahno, močno, razvratno. Včasih sploh ne vem, od kje vsa ta moja moč in moja gibčnost? Čisto se ji je zmešalo od ugodja. Potem pa je še ona močno nabijala z ritjo nazaj. To mi je bilo posebej všeč. Radost mi je povzročila ta njena aktivnost, njena želja, da se sama pofuka na mojem trdem kurcu. Imela ga je na razpolago. In ritala je kot nora. In mešala je, da sem mislil, da mi bo kurca zlomilo. Stal sem in gledal, kako divje se nabija nanj. To je bil najbolj elementaren izraz ženske strasti. Seveda sem ji ob tem primazal nekaj kar krepkih klofut po tej krasni ritki. Zažarela je. Divje me je pogledala nazaj in se naprej noro, že prav ošabno nabijala name. Rit ima pa res božansko. Kako je ta rit božanska! Lahko bi jo samo gledal, pa bi mi prišlo. Vesel sem, da imam to rit pred sabo, pravzaprav imam to rit na sebi. Kadar je v oprijetih kavbojkah je njena rit prav pošastno dobra. Ona pa je kar nabijala. Jaz pa sem stal kot kip. Prepustil sem se ji in prepustil sem ji, da se sama pripelje do užitka. Bil sem kot nekakšen vibrator, klinc, bil sem kot navaden umeten kurec. Nazadnje mi je res prišlo, a sem kurčino potegnil iz njene vročične pičke in jo bogato pošprical po riti. Po gasilsko sem ga prijel in izpumpal. Z roko si je spermo počasi razmazala po riti, potem si je šla pa s prsti še v pičko ter nato vse skupaj polizala z roke.
Poljubila sva se in se razšla. Brez besed.

Aja, računalnik? Nič, zamrznil je. Pritisnil sem reset.
Tudi moje razpoloženje se je resetiralo po tem fuku s to fantastično pravo podgorsko blond mrhico. Moram jo poklicati, zdaj ko bo praznik češenj v Brusnicah. Morda mi pokaže svojo češpljo.

Da, da, res je, na rdečelaske sem dandanašnji posebej usekan. Sploh ni nujno, da so ravno naravne, bistvena je zgolj barva. Je pa vendarle nekolikanj prednost, če so naravno rdeče. Prednost bi se seveda izkazala le, v kolikor bi imel možnost kakšne bogate izbire – ki je pa žal nimam. Že na pogled se mi zdijo tovrstne ženske malo odštekane, nevsakdanje, rariteta so ter zato še dodatno zaželene, in pa slava se jih drži, da so nadvse strastne. Ne bi mogel trditi, da je slednje res, ker nisem imel opravka ravno s kakšnim velikim številom rdečelask, da bi tako besedo lahko statistično podkrepljeno postavil, a za mojo najljubšo rdečelasko, in ta je naravno rdeča, lahko rečem, da dobro skrbi za slavo, ki gre o njenem rodu. Ona je strast.

Dama je že globoko v štiridesetih. Najprej sem jo srečeval vsako jutro na pohodu v službo, saj so se najine poti rado prekrižale. Zdaj se ne srečujeva več na ta način. Včasih sem jo povrhu videval še v ustanovi, kjer dela. Ko sem pač imel tam opravke. In včasih sem si kar umetno, prefrigano, kalkulantsko naredil opravke, da sem jo lahko srečal in gledal to njeno pojavo.

Lepa je. Pa ne le lepa za žensko, kot se korektno reče, v zrelih letih, pač pa je enostavno mačka. Taka z jamicami v ličkih, ko se nasmehne. Na njej me pritegne vse. Vsi pregovorno ključni atributi ženskosti so pri njej več kot spodobni. Joške ima sicer že malček povešene, le malček jedrosti so izgubili, a me to v bistvu ne moti. Važno je, da so dovolj veliki. Ima seveda lepe rdeče skodrane lase in pa rit, ki jo je bajen užitek prijeti. In tako ji paše, ko je moja dlan na njej! In kako lepo zna mešati z njo! Raje sploh ne mislim na to, ker me takoj preveč vzburi. In če je ni ravno v bližini, zna to biti problem. Z nogami zna dobro zagrabiti, ukleščiti, če se malo poheca oziroma ko sprosti svojo sadistično plat. Poročena je, otroci so odrasli, z možem se začuda še kar razumeta, a je vendarle nekako prišla v razpoloženje, najbrž je to del nekakšnega življenjskega ritma, meni še ni znan, ko si spet želi malo bolj nevsakdanje in prepovedane zabave. Divje zabave, če je treba. Imam občutek, da si posebej želi zabave s kakšnim mlajšim. Kakšnim tridesetletnikom. Z mano, recimo. In jaz ji to rade volje nudim. Vsaj zabavo v smislu seksa. Saj sem mlad, divji in precej rad njej na voljo. Pa saj zdaj enostavno ne gre drugače, kajti ko pomislim nanjo, me prime, in se hočeš-nočeš moram srečati z njo. Dasiravno zgolj za nekaj strastnih minut. Tudi tako kratka strast je lahko duha in telo pomirjujoča. Mucka je sicer Podgorka, ampak živi pa že dolgo v enem od novomeških blokovskih naselij. Jebi ga, ne moreš vedno dobiti totalne Podgorke, ki je tam rojena, vzgojena in rejena. Imam pa zato pravilo, da se dol dajeva izključno v podgorskih krajih. Najraje v naravi. Tudi v snegu sva že fukala. Ne morete verjeti!

Včeraj je bil še eden izmed dni, ko sem si jo zaželel. Poklical sem jo. Kličem jo, kajpada, na njen mobitel, da ne bi bilo kake velike nezgode s trpkim moralnim naukom na koncu. In sem ji šepnil, da mi kurec bajno neomajno stoji od misli nanjo. Postala je vznesena. Kaj bi drugega ob takih besedah, izrečenih z mojim žametnim glasom? Ni alternative. In sem šel po njo, da jo naložim in popeljem v podeželski svet na hrbtu Gorjancev. Kaj pove doma, ko odhaja, ne vem. Važno, da ji uspe priti. Ostalo me trenutno ne briga.

Odpeljala sva se do vasi Pristava pod Gorjanci. Tam je, kot mnogi tukajšnjiki dobro vedo, lep razgled na Novo mesto ter na bližnjo in celo daljno okolico. Do Alp se vidi, ko je jasen dan. Prav lepo se je peljati ob sončnem dnevu po kratkem vijugavem odseku ceste med Podgradom in Pristavo, pa tudi naprej do Mihovca je pravi joyride. Našla sva zelo lep kotiček, že od prej ga poznam, kjer tudi noben vaški firbec ne more po nepotrebnem stegovati oči. Ob nekem skednju na robu vasi.
Samo za kratek čas sva se dobila. In temu primerno je vse tudi potekalo. Hitro, strastno, divje, vročično. V avtu. Zunaj je bilo tokrat malček premrzlo in tudi tla niso ravno sila suha od vsega dežja minulih dni. Drugače bi se pa dala dol seveda na domači dolenjski grudi. Ni dvoma. Nedvoumno.
Hotela ga je fafati. In samo fafati. Je kar direktno rekla. In pustil sem ji, da ona določi formo tega srečanja. Seveda k taki izbiri pravzaprav nisem mogel najti prav nobenega pametnega protiargumenta. Le kaj je sploh lahko narobe s tem, da me zagrabijo njene polne ustnice, da me nežno pogrizlja z zobmi, lepo obliže z živahnim jezikom ter še malo zmasira s prsti? In le kaj bi moglo biti narobe, če moj Detel sega v globine grla? Čudovito je to počela. Ob tem pa sem jo lahko božal po njenih krasnih rdečih laseh. To bi mi bilo celo dovolj. A sem se ji tudi oddolžil za užitek, ki mi ga je nudila. Pa sem ji zato s prsti dražil njeno pičko, kar ji je zelo godilo. Ji je tako prihajalo, da je morala sem ter tja kar malce prekiniti prijeten ji posel. In vpila je, ko je dobivala orgazme. Vpila je huronsko. Nisem se ženiral, ker ni bilo blizu nobene druge človeške duše. Bajno vzdušje je bilo – lep razgled, seksualni ples, zvoki prvinske narave… V ponos sem si štel in v veselje mi je bilo. Tudi meni je prišlo prav veličastno in tega je bila zelo vesela. Kajti to je njen produkt. Če ga ne bi imel globoko v njenih ustih, bi najbrž pošprical strop avta. Najbrž. Si mislim. Upam, da bi to lahko storil. Še kar nekaj časa se je igrala z mojim kurcem, ga lizala, grickala in vse, česar ni že prej pogoltnila, je tudi polizala. Je počistila za mano in za sabo. Požrla je ves dokazni material. Ja, s tem ima kar poseben užitek. Pravi, da ji moja sperma tudi tekne. Kaj pa vem, pa naj. Če ne drugega je pa res vsaj kalorična. Tako da lahko zatem doma preskoči kak obilnejši obrok.

Odpeljal sem jo nazaj proti domu. Poljubil sem jo na ušesek in sva se razšla. Z njo je res čudovito. Oba uživava in oba imava rada to skrivnostnost.

Ampak naslednjič jo hočem nabiti v pičko. To sem ji jasno, glasno in dovolj nedvoumno povedal. Hočem, da ji bo tam na Gorjancih tako prihajalo, da bo njene orgazme slišala cela Dolenjska. In še tja do Karlovca na Balkanu naj prodre ta visoki glas o najinem podgorskem fuku. To bom storil tako, da bo bajeslovno uživala. In tudi jaz se bom odlično imel. Ja, res je, včasih fuk dobro splaniram.

Rajko sem. Rajc me kličejo tiste med puncami, zagotovo so preredke, ki me pač želijo pridobiti na katero od svojih lepših plati. Včasih mi v uho zažgolijo: Rajči, Rajčko. In to mi je všeč. Sem čistokrvni podgorski fant. Z novomeškega Podgorja, kajpada. Morda nimam najbolj podgorskega imena, je pa vsaj zelo seksi. Le kaj so Anton, Janez, Polde, Jože, Franci, Štefan, Lojze proti enemu Rajcu? Aaaaa? Nula so! Povrhu tega sem visok, močen, sredi tridesetih, zdrav kot dren, za to resda tudi vsak dan pridno tečem po okoliških gozdovih, imam izbran okus ter sem zgledno študiran fant. Ob delovnikih obiskujem mirno pisarniško službo v Novem mestu, ki je na srečo v pretežno ženskem kolektivu. In tudi kakšna Rajca prav rajcajoča frača se najde med mojimi sodelavkami. Kot vsak pravi Podgorec imam tudi jaz vinograd. Na Ljubnu pri Novem mestu je. Ni velik, je pa dovolj velik zame in za moje pivske prijatelje. Skupaj s klopotajočim klopotcem sem ga podedoval od fotra. In včasih se ga tam prav objestno napijemo s prijatelji in prijateljicami. Lepo je nam dolenjskim vinogradnikom. Včasih okopavamo, včasih režemo, včasih vežemo, včasih špricamo, včasih trgamo, vseskozi pa ga pijemo. Ni ga čez cviček, pravzaprav je Cviček. To mi Dolenjci itak vemo. Sem tudi član lovskega in še gasilskega društva, ker je to pač nekako treba biti v naših koncih, pa še sosede me zato lepše gledajo. Uniforma naredi svoje. Konec koncev pa zato vsaj vem, kaj storiti, ko je flinta polna in kje pošpricati, ko se vname. Tako znanje pa na našem koncu in v mojih letih res ni za odmet.

Najraje od vsega na tem svetu imam fuk, še posebej če je fuk dober. Fukam res rad. Res, to mi je pa res všeč. In rad bi čimveč. Če mene kdo vpraša, potem glasno in odločno rečem, da fukam premalo. Nisem med tistimi, ki se hvalijo, da fukajo vsak dan, da so pofukali že celo žensko Dolenjsko in da so jim celo še preko njenih meja mnoge dale noge narazen ali pa vsaj nastavile ritko. Tega jaz ne morem trditi. Pa to tudi ni moj cilj. Moj cilj je dober in pogost fuk. Rad sem pa tudi divje pofukan od kakšne fatalke. Da, lepo je biti pofukan od dobre babe. Starejše od mene me v tem obdobju, to traja pravzaprav že kar nekaj časa, posebej rajcajo. Ne vem, zakaj. Je pač tako. Ene so res odlične. Saj ne da jih je veliko, a v množini pa smem govoriti. Tam nekje do njihovega petdesetega leta grem v tem svojem delovanju. Ne fukam s takimi, ki bi lahko v normalnih okoliščinah bile moje mame. Ta misel mi ga ne dvigne. Je pa s temi starejšimi mačkami treba previdno, inkognito, drugače so lahko hudi problemi. Seveda se trudim, da bi čimveč fukal. A predvsem bi rad fukal kreativno. To je moj imperativ. Kreativnost v vsak vaški fuk, je moj rek v tej sferi življenja. In rad vidim, če tudi punce mene vzamejo kot izziv, kako pač vzajemno fukati kreativno in kako en drugega pripeljati do ekstrakozmičnega orgazma. Fuk je zame kot slikarstvo ali pa arhitektura za koga drugega, nekakšna umetniška disciplina. Fuk iščem tudi z lučjo sredi belega dneva, če je že potreba. Izbirčen resda sem, a v sili vrag še muhe žre. Tudi to že vem. Včasih je pač sila. Vseeno pa imam meje, ki jih pri tem ne prestopam. Sem moralen človek. Kajpada. Vsaj do neke razumne meje.

Morda se vam bo zdelo čudno, a v resnici imam le eno res sanjsko žensko. Ona je pa bajna. Edina, ki jo res želim. In to ji povem skoraj vsak dan. Ne seveda vedno na enak način. A zmeraj šteka. In imava se zelo rada. Z njo ne fukam. Čudno in žal. A kaj pa hočem, če pa ji ni jasno, kaj sploh hoče, pa še poročila se je kar z enim. Narobe svet, če mene kdo vpraša. Nanjo sem res mahnjen. Ostale so pa le zato, ker z njo pač ne morem biti, sem pa pač včasih še kakšni drugi malce všeč. Pa tudi moj Detel, že še povem, kdo to je, ima rad zabavo. Zakaj bi mu to odrekal? Kdo pa sem jaz, da bi mu smel reči ne? No, z njo, s to mojo muzo, pa bo že bolje. Enkrat prideva skupaj in takrat bo eksplozija. Menda. Si govorim. Ona pravi, da bo še vse ok, kar naju zadeva. Jaz pa verjamem. No, že zdaj je ok, le kakšno drugo formo naj zadeva dobi, če me že silite, da to povem. In tudi vem, da bo tako. Ker to človek enostavno ve. Sem pač senzibilen človek.

Naj vam povem, da tale blog pišem, ker me je povabil prijatelj, da bi semkaj lahko sebi po volji in javnosti na očeh pisal svoj ljubi mi dnevnik. Ker pač znam z besedami, pa še zanimivo življenje imam, je skoraj proseče prijatelj zažgolel ob tretjem pivu, ko sva se enkrat malo dlje zadržala pri Možetu na Dolžu. Ok, sem mu neodločno dahnil, ko sem uvidel, da bi to lahko bilo zanimivo. Časa imam dovolj tudi za tako zastonjkarsko pisanje. A pisal bom samo če lahko na tem mojem bodočem blogu predstavljam tudi meni moj najzanimivejši del življenja, namreč predano iskanje fuka in fukanje, sem mu rekel. Debelo je pogledal, kaj pa bi drugega, in se malo zamislil. Na koncu, najbrž po zelo tehtnem premisleku je pristal. No, kot da bi bilo sploh kaj odvisno od njega! Kakor koli že, pravzaprav je možakarček na zadevo pogledal poslovno. Ker rad raziskuje internet, ve tudi, da je seks eno najbolj iskanih gesel na njem, zato je pogruntal, da bi lahko taka tema kvečjemu koristila razvoju interneta. Seks za dvig dolenjskega interneta! Še posebej, če bo zadeva lokalno obarvana. In pri meni bo zgolj lokalno obarvana, ker imam že nekaj zadnjih let pravilo, da se dam pofukat le Podgorkam ali pa le v podgorskih krajih. Ja, si pa res en brihtnež, sem ga pomilujoče pogledal, ko je prišel do slavnega zaključka! Je pa moral pristaviti, najbrž zato, da bi izgledalo, kot da točno ve, kaj dela, in da bi mi ja bilo jasno, da ne želi vnašati nemorale v našo majhno lokalno skupnost, da mora biti moje pisanje na nivoju. Moj nivo je moj nivo, sem ostro branil svoje sposobnosti. Jebi ga, če bo pač treba malo se znižati, se boš pač moral malo znižati, sem mu rekel. Se boš pa malo priklonil, če bo to treba zato, da boš razumel, o čem jaz to pišem, sem mu zasekal skozi zobe. Zato ti ne bo krona z glave padla, je še dobil porcijo. Če boš ugotovil, da moj seks ni na nivoju, pač blog ne bo na nivoju, sem mu že malo užaljeno in tudi ogorčeno odbrusil ob njegovem pogojevanju, ki je skoraj mejilo na žalitev. Ampak jaz in moj Detel v seksu, kakršen koli že je, uživava. In pisal bom le o tem. Vzemi ali pusti, sem ga odločno pogledal. Vzel je! Sem mu pa še rekel, da naj najde še koga za tako temo, da ne bo stvar preveč slonela na meni. Nimam rad, če sem preveč na očeh in če imam preveč na lastnih ramenih, obenem pa je dobro kdaj pogledati preko plota, da vidiš kaj in kako se drugod dogaja. Kajneda? Človek se celo življenje uči.

Seveda, kdo je Detel, ste se vprašali, ko sem že prej izdal njegovo ime. Detel kličem mojega kurca. To je moj penis. Je to na nivoju povedano? Je to dovolj znanstveno povedano za to spletno stran? Detel je moja batina, kol, štil, moja lopata, kurčina, pimpek, lulek, bor mašina, strok, kumara, kembelj, ki hoče zadovoljiti vse pičke na tem svetu. Detel je res pravi altruist. Rad daje, a le malo jemlje. Ni majhen, ni pa niti monstruozen, tako da sem ponavadi v pivskih debatah o tem, ali je pač ta slavna velikost pomembna ali ni, nekako tiho, ker res ne vem, na čigavo stran naj se postavim. Nimam pač majhnega, da bi zato moral v ospredje postavljati svoje sicer tudi izostrene in dovršene seksualno-tehnične vrline, pa tudi res ogromnega nimam, žal se moj kurec stegne le do osemnajstih centimetrov in še malo več, če ga pač umetno nategnem, ko ga merim s preprostimi aparaturami, zatorej tudi ne morem res suvereno zagovarjati velikosti kot ključnega atributa spolne zadovoljitve žensk. Moj je nadpovprečen in tak mi je všeč. Zato mu dam sem ter tja kakšno masažo. Lastnoročno, če je že treba, seveda pa ima mnogo raje, če mu užitke povzroči par velikih joškov, joj, kako uživa, ko ga zakopljem med dve veliki ženski breskvici, ali pa vsaj dobri in poskočni ritnici.

To sva torej midva, Rajc in Detel. Za vsako zdravorazumsko žensko najbolj zaželen par! Si midva v svoji nekritičnosti misliva. Včasih pa se tako najino stališče in prepričanje izkaže celo kot povsem dovolj resnično.

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!